Zgodovina prepovedi kave: poskusi prepovedi priljubljene kave na svetu

Kavo že stoletja obožujejo milijoni ljudi. Zaradi svoje bogate arome in poživljajočih učinkov je postala vsakodnevni obred za ljudi različnih kultur in verstev po vsem svetu. Vendar pa ta priljubljena pijača ni bila vedno splošno sprejeta. V zgodovini je več vlad, verskih oblasti in kulturnih skupin skušalo kavo prepovedati, saj so v njej videli nevaren in prevratniški vpliv. Kljub tem prizadevanjem je kava še naprej cvetela in postala ena najbolj razširjenih pijač na svetu.

V tem članku raziskujemo zgodovino prepovedi kave, preučujemo nekatere poskuse njene prepovedi in razloge, zakaj je vsak od njih na koncu propadel.

Kratka zgodovina kave

Preden se lotimo poskusov prepovedi kave, je treba razumeti njen izvor.

Kava naj bi izvirala iz regije, ki je danes Etiopija. Po legendi je etiopski pastir koz po imenu Khaldi odkril kavo nekje v 9. stoletju, ko je opazil, da so njegove koze postale posebno energične, ko so pojedle rdeče češnje nekega drevesa. Kaldi je tudi sam poskusil češnje in doživel podoben izbruh energije. Svoje odkritje je delil z lokalnim menihom, ki je iz češenj pripravil napitek, ki mu je pomagal ostati buden med dolgimi urami molitve.

Iz Etiopije se je kava razširila na Arabski polotok, kjer je postala sestavni del kulture. V 15. stoletju je kava dosegla jemensko pristaniško mesto Mocha, od koder so z njo trgovali v druge dele muslimanskega sveta, vključno z Egiptom, Perzijo in Osmanskim cesarstvom. V mestih, kot so Kairo, Meka in Konstantinopel, so začele nastajati kavarne, znane kot qahveh khaneh, ki so postale družabna središča, kjer so se ljudje zbirali ob pitju kave, pogovoru in poslušanju glasbe.

Prva prepoved kave: Mekka, 1511

Prvi zabeleženi poskus prepovedi kave se je zgodil v Meki leta 1511. Mesto je bilo živahno trgovsko in versko romarsko središče, kava pa je med prebivalci postala zelo priljubljena. Vendar je ta priljubljenost pritegnila tudi pozornost verskih oblasti, ki so kavarne obravnavale kot kraje, kjer se širi nemoralno vedenje.

Takratni guverner Meke, Khair Beg, je bil še posebej zaskrbljen zaradi zbiranja v kavarnah. Menil je, da ti lokali spodbujajo politične razprave, ki bi lahko privedle do nasprotovanja vladajočim oblastem. Poleg tega naj bi bili ljudje zaradi spodbudnih učinkov kave bolj nagnjeni k uporniškemu vedenju.

Khair Beg je sestavil svet islamskih pravnikov, da bi preučil zakonitost kave.

Svet je pod vplivom skrbi Khair Bega razglasil kavo za haram (prepovedano) in izdal odlok o prepovedi njenega uživanja. Kavarne v Meki so bile zaprte, pivci kave pa preganjani.

Vendar ta prepoved ni trajala dolgo. Novica o prepovedi je prišla v Kairo, kjer je bil vladajoči mamilarski sultan ogorčen. Sultan, ki je bil tudi sam pivec kave, je poslal sporočilo Khairbegu in mu naročil, naj takoj odpravi prepoved.

Prepoved je bila preklicana, Khair Beg pa je bil na koncu razrešen s položaja. Ta incident je bil prvi, a zagotovo ne zadnji, ko je kava naletela na nasprotovanje oblasti.

Osmansko cesarstvo: Sultan Murad IV Vojna za kavo

V 17. stoletju se je kava v Osmanskem cesarstvu pod vladavino sultana Murada IV. soočila z novim velikim izzivom. Sultan, ki je vladal med letoma 1623 in 1640, je ostal v spominu po svoji avtoritarni vladavini in prizadevanjih za zatiranje nemoralnega in družbeno motečega vedenja. Med dejavnostmi, proti katerim je bil usmerjen, je bilo uživanje kave, tobaka in alkohola.

Na odločitev Murada IV. o prepovedi kave je vplivalo več dejavnikov. Prvič, kavarne v Konstantinoplu so postale kraji, kjer so se ljudje zbirali, da bi razpravljali o politiki in kritizirali vlado. Sultan se je bal, da bi ta srečanja lahko povzročila nemir in zaroto proti njegovi vladavini. Drugič, nekateri islamski učenjaki so bili prepričani, da ima kava, tako kot alkohol, opojne učinke in jo je zato treba prepovedati.

Murad IV. je poleg tobaka in alkohola strogo prepovedal tudi kavo. Prepoved je uveljavil s skrajnimi ukrepi in odredil, da je treba usmrtiti vsakogar, ki ga ujamejo pri uživanju kave. Njegovi vojaki so patruljirali po ulicah Konstantinopla in iskali kršitelje. Kljub tem strogim ukrepom se je trgovina s kavo nadaljevala v podzemlju, kavarne pa so delovale na skrivaj, običajno za mestnim obzidjem.

Po smrti Murada IV. leta 1640 je bila prepoved postopoma odpravljena, kavarne pa so ponovno postale priljubljene družbene institucije. Neuspeh prizadevanj Murada IV. za prepoved opozarja na težave pri uveljavljanju takšnih prepovedi.

Katoliška cerkev: Kava in razprava o „hudičevi pijači“

V začetku 17. stoletja, ko se je kava razširila po Evropi, je naletela na odpor Katoliške cerkve. Nekateri duhovniki so kavo obravnavali kot „muslimansko pijačo“ in so bili sumničavi glede njene priljubljenosti med kristjani. Govorilo se je celo, da je kava satanova stvaritev, ki naj bi ljudi odvrnila od prave vere.

Spori so se razplamteli leta 1600, ko je bil papež Klemen VIII. zaprošen, da se izreče o tej zadevi. Po priljubljeni različici zgodbe je papež dobil skodelico kave, da bi lahko sam presodil, ali gre za hudičevo pijačo. Po pokušini kave naj bi Klement VIII. izjavil: „Ta hudičeva pijača je tako okusna, da bi bilo škoda, če bi jo imeli v izključni uporabi neverniki.“ S to izjavo je bila kava dejansko „krščena“ in nasprotovanje Cerkve proti njej se je zmanjšalo. Od takrat se je stigma „hudičeve pijače“ spremenila v manj negativno „vino islama“.

Sprejetje kave s strani Katoliške cerkve je bila pomembna prelomnica v njeni zgodovini. Do konca 17. stoletja je kava postala priljubljena pijača po vsej Evropi, v večjih mestih, kot so Benetke, Pariz in London, pa so se začele pojavljati kavarne. Ti lokali so postali središča družabnega življenja in so privabljali ljudi iz vseh družbenih slojev.

Prepoved kave na Švedskem: Poskus kralja Gustava III

Eden najbolj nenavadnih in manj znanih poskusov prepovedi kave se je zgodil na Švedskem v 18. stoletju v času kralja Gustava III. Kralj, ki je vladal od leta 1771 do 1792, je bil zaskrbljen zaradi vse večje priljubljenosti kave v svojem kraljestvu. Menil je, da je uživanje kave škodljivo za zdravje, zato je želel svoje podložnike odvrniti od njenega pitja.

Da bi to dokazal, je Gustav III. izvedel poskus z dvema identičnima dvojčkoma, ki sta bila obsojena na smrt. Kralj jima je kazen spremenil pod pogojem, da bo en dvojček vsak dan pil kavo, drugi pa čaj. Poskus naj bi pokazal škodljive učinke kave na človeško telo.

Kljub kraljevim pričakovanjem rezultati poskusa niso potrdili njegovih stališč. Dvojček, ki je pil kavo, je živel dlje od svojega brata, ki je pil čaj, in preživel tako zdravnike, ki so izvajali poskus, kot tudi samega kralja Gustava III. Poskus je na Švedskem postal priljubljena anekdota, ki je ponazarjala nesmiselnost poskusov dokazovanja domnevnih nevarnosti kave.

Poleg poskusa je Gustav III. uvedel visoke davke na kavo in z njo povezano opremo, da bi zmanjšal njeno porabo. Vendar so bili ti ukrepi večinoma neučinkoviti, saj so ljudje kljub visokim stroškom še naprej pili kavo. Kava je sčasoma postala osnovna sestavina švedske kulture in danes je Švedska ena od držav z največjo porabo kave na svetu.

Prusija: Friderik Veliki in kampanja „Pivo proti kavi“

Konec 18. stoletja se je kava v Prusiji pod vladavino Friderika Velikega soočila z nasprotovanjem. Kralj je bil velik zagovornik piva, ki je bilo po njegovem mnenju pomemben del nemške kulture. Skrbelo ga je, da bo vse večja priljubljenost kave med njegovimi podaniki spodkopala pivovarsko industrijo in škodovala nacionalnemu gospodarstvu.

Friderik Veliki je v boju proti širjenju kave začel kampanjo za promocijo piva kot boljše pijače. V razglasu iz leta 1777 je trdil, da je kava slabša pijača, ki slabi konstitucijo, medtem ko je pivo zdrava in hranljiva pijača. Kralj je uvedel tudi omejitve pri praženju kave in dovolil praženje kavnih zrn le obratom z licenco.

Kljub Friderikovim prizadevanjem je kava v Prusiji še naprej pridobivala na priljubljenosti, omejitve glede praženja kave pa so bile na splošno prezrte in se niso izvajale. Kraljeva kampanja na koncu ni bila uspešna, saj se je kava trdno zasidrala v pruski družbi. Danes je Nemčija znana tako po pivu kot po kavi, saj imata obe pijači pomembno mesto v kulinarični tradiciji države.

Zadnji poskus Osmanskega cesarstva: Sultan Mahmud II

Še en pomemben poskus prepovedi kave v Osmanskem cesarstvu se je zgodil v začetku 19. stoletja pod sultanom Mahmudom II. Tako kot njegovega predhodnika Murada IV je tudi Mahmuda II. skrbelo, da bi iz kavarn lahko izvirali politični nemiri. Vendar je bil njegov pristop k vprašanju kave bolj pragmatičen.

Namesto da bi prepovedal kavo, je Mahmud II. poskušal regulirati njeno porabo z omejitvami za kavarne. Izdal je odloke, s katerimi je omejil število kavarn v Konstantinoplu in določil, da morajo biti zaprte ob določenih urah. Sultan je kavarne uporabljal tudi kot sredstvo nadzora, saj je pošiljal vohune, ki so spremljali pogovore obiskovalcev.

Ukrepi Mahmuda II. so bili zmerno uspešni pri omejevanju vpliva kavarn, vendar niso zmanjšali priljubljenosti kave same. Do njegove smrti leta 1839 je kava postala sestavni del osmanske kulture in poskusi njenega omejevanja so bili opuščeni.

Zakaj prepovedi kave niso bile uspešne

V zgodovini so poskusi prepovedi kave večinoma propadli iz več razlogov. Prvič in predvsem, kava ima v mnogih družbah velik kulturni in družbeni pomen. Ni le pijača, temveč tudi obred, vir energije in sredstvo za družbeno interakcijo. Prizadevanja za prepoved kave so pogosto naletela na odpor, ker so ogrožala te uveljavljene kulturne prakse.

Drugič, gospodarski vpliv kave je imel pomembno vlogo pri zaščiti industrije in proizvoda pred prizadevanji za prepoved. Kava je že stoletja dragoceno blago, ki proizvajalcem in trgovcem prinaša velike prihodke. Vlade in verske oblasti so težko zatrle tako donosno industrijo.

Nenazadnje je bilo zaradi same priljubljenosti kave skoraj nemogoče učinkovito izvajati prepovedi. Tudi ob strogih prepovedih in strogih kaznih so ljudje še naprej pili kavo in našli načine, kako se izogniti oblastem. Ta vztrajnost poudarja trajno privlačnost kave in njeno sposobnost, da se upre tudi najbolj odločnim poskusom njene regulacije.

Zaključek

Zgodovina prepovedi kave je dokaz, da je ta po vsem svetu priljubljena pijača odporna. Kljub nasprotovanju verskih oblasti in vlad je kava še naprej uspevala in se širila po vsem svetu.

Neuspehi pri prepovedi kave opozarjajo na izzive pri zatiranju globoko integrirane kulturne prakse ter na pomen razumevanja družbenih in gospodarskih sil, ki spodbujajo človeško vedenje.

Danes kava ostaja simbol povezanosti, energije in upora, ki ga uživajo milijoni ljudi po vsem svetu.